Samopoškodovanje ali avtoagresija
pogosto opažena pri mladih in brez ustrezne obravnave postaja samopoškodovanje vedno težje obvladljivo. Samopoškodovanje je zasvojenost! Mišljenje, da ob tem mladostnik išče le pozornost, je zmotno in škodljivo!
Samopoškodovanje je namerno poškodovanje svojega telesa, kot način odziva na spopadanje z lastno bolečino, kot način samokaznovanja, veliko čustev sramu in sovražnosti do samega sebe. Še vedno se obravnava, kot tabu tema, saj je samopoškodovanje težko razumljivo (tako tistim, ki se samopoškodujejo, kot tistim, ki želijo pomagati). Mladostnik v času povečanega stresa uporablja vedenje, kot je zadajanje bolečine, ki začasno omogoča pobeg iz čustvenega in duševnega trpljenja.
Stiski, ki je v ozadju takega vedenja, moramo nameniti še posebno pozornost in poiskati vzrok samopoškodovanja. Notranja bolečina je tako nevzdržna, da jo želi posameznik usmeriti navzven na telo. Čustveno bolečino, ki je ne more izraziti, se preoblikuje v telesno bolečino z namenom kontrole nad svojim življenjem, ki ga je izgubil. Vendar pride do začaranega kroga: po samopoškodovanju občuti sprostitev, vendar le za kratek čas. Kmalu zatem privrejo na površje: sram, krivda, jeza nase…
Pri samopoškodovanju je cilj zmanjšati stisko, brez zavestne namere storiti samomor. Torej ni načrtovano, vendar pa se lahko posledično zgodi tudi samomor, zato je treba vsako samopoškodovanje obravnavati resno!
Načini samopoškodovanja:
- rezanje,
- prebadanje kože,
- vrezovanje simbolov ali besed v kožo,
- praskanje in ščipanje z nohti,
- ožganine telesa,
- puljenje las, trepalnic ali obrvi,
- udarjanje predmetov ali sebe – tako močno, da ostanejo modrice, krvavitve,
- butanje z glavo ob steno,
- lomljenje kosti,
- grizenje do krvavitev,
- ugašanje cigaret na koži,
- pretirano tetoviranje.
Najpogosteje se opazi rezanje na zapestju, trebuhu in notranji strani stegen.
Kako okrevati od samopoškodovanja?
Če ste starši – poiščite strokovno pomoč. Niste krivi, da se je to zgodilo. Vedeti morate, da je samopoškodovanje le eden od strategij spoprijemanja s stresom in da otrok potrebuje vašo podporo in pomoč. V vsem tem kaosu, pa poskrbite tudi zase! Poiščite informacije in preberite o tej temi, nato se pogovorite s strokovnjakom o svojem doživljanju ter na kakšen način lahko pomagate otroku. Vaš otrok je edinstven in ni slab, ker tako izraža svojo stisko. Pripada mu vaša podpora!
Mladostnik, ki se samopoškoduje se čuti nevidnega, nepomembnega in prezrtega. Spremlja ga občutek, da ni dovolj dober, lahko je v ozadju depresija, tesnobna motnja, lahko gre vzporedno za zlorabo alkohola in drog.
Ker svoje stiske ne morejo ubesediti, jo sporočajo skozi svoje telo. Zaradi svojega početja občutijo veliko sramu in krivde. Okolica pa se (zaradi nevednosti), odziva na način zgražanja, zasmehovanja, zanikanje težave, kar posameznikovo stisko samo poglobi. Čeprav so starši mladostnika v šoku, ko izvejo za samopoškodovanje, je pomemben prvi odziv, ki naj bo sočuten in spoštljiv! Starši naj se poskušajo vživeti v njegova čustva, s tem sporočajo mladostniku, da razumejo njegovo stisko. Tako ga podprejo v iskanju ustreznejšega spopadanja s stresnimi situacijami. Kot starš pa ne pozabiti nase, ampak poskrbeti za vsa svoja čutenja (šok, strah, sram, krivda itd.).
