Panična motnja

Sabina Kračun

mag. zakonskih in družinskih študij z opravljeno specializacijo iz zakonske in družinske terapije

Panična motnja

se odraža v obliki paničnega napada, kjer gre za intenziven strah, posameznik je preplavljen s tesnobo, saj čuti močan pritisk, da bi pobegnil. Tesnobna motnja je kronična in traja dlje časa (je tudi blažja), medtem ko pri paničnem napadu gre za akutni napad ekstremne tesnobe.

Kako vemo, da gre za panično motnjo?

Pri osebi, ki doživi panični napad, se pojavijo naslednji simptomi: razbijanje srca, potenje, pospešeno dihanje, občutek dušenja, tresenje, slabost, bolečina v prsih. Prisotna je stalna zaskrbljenost, da bo prišlo do novega paničnega napada, strah pred posledicami napada ali pa spremembe vedenja zaradi napada.

Telo se odzove avtomatično na sprožilec iz zunanjega okolja, ki se preko vseh čutil (vid, sluh, koža, vonj, okus) pretvori v vedenje. Težava pri paničnem napadu je ravno to, da si telo neprijetno izkustvo zapomni in shrani v naše nezavedno (tam tli, do naslednjega podobnega sprožilca). Zato je pomembno, da se posameznik, ki trpi zaradi panične motnje, nauči razumeti, kako nastane panični napad in kaj storiti v trenutku, ko sluti, da se približuje in da je tako stanje obvladljivo.

Preko terapevtskega procesa se posameznik nauči, kako umiriti telo v teh trenutkih. Najpogostejši uspešen način je osredotočanje na dihanje (naredimo dva globoka vdiha in podaljšana izdiha), zelo pomaga tudi čuječnost ali izvajanje drugih sprostitvenih tehnik. Ko je telo umirjeno, terapevt nadaljuje iskanje globljega vzroka, ki je privedlo do nastanka paničnih napadov. Oseba se nauči (v trenutku paničnega napada), ponovno pridobiti nadzor nad sabo.